Job 17

17. Poglavje

1 Moj dih ^{▼▼dih…: ali, duh je iztrošen.} je pokvarjen, moji dnevi so izumrli, zame so pripravljeni grobovi. 2 Mar niso tukaj z menoj zasmehovalci? Mar moje oko ne ^{▼▼ne…: hebr. ni nastanjeno.} vztraja v njihovem izzivanju? 3 Sedaj se ulezi, postavi me v poroštvo s seboj. Kdo je ta, ki bo udaril roki z menoj? 4 Kajti njihovo srce si skril pred razumevanjem, zato jih ne boš povišal. 5 Kdor svojim prijateljem govori prilizovanja, bodo pešale celo oči njegovih otrok. 6 Naredil me je tudi za tarčo posmeha med ljudstvom in poprej ^{▼▼poprej: ali, pred njimi.} sem bil kakor bobnič. 7 Tudi moje oko je zatemnjeno zaradi bridkosti in vsi ^{▼▼vsi…: ali, vse moje misli.} moji udi so kakor senca. 8 Pošteni možje bodo osupli ob tem in nedolžni se bo razvnel zoper hinavca. 9 § Tudi pravični se bo držal svoje poti, kdor pa ima čiste roke, bo ^{▼▼bo…: hebr. dodaja moč.} močnejši in močnejši.

10 Toda kar se tiče vas vseh, ali se vrnete in torej greste, kajti med vami ne morem najti enega modrega moža. 11 Moji dnevi so minili, moji nameni so zlomljeni, celó misli ^{▼▼misli: hebr. imetja.} mojega srca. 12 Noč spreminjajo v dan, svetloba je kratka ^{▼▼kratka: hebr. blizu.} zaradi teme. 13 Če čakam, je moja hiša grob, svojo posteljo sem postlal v temi. 14 Trohnenju ^{▼▼Trohnenju…: hebr. Trohnenju sem vpil, ali, Trohnenje sem imenoval.} sem rekel: ‚Ti si moj oče,‘ ličinki: ‚Ti si moja mati in moja sestra.‘ 15 Kje je sedaj moje upanje? Glede mojega upanja, kdo ga bo videl? 16 Šli bodo dol k zapahom jame, ko je naš skupen počitek v prahu.“